Sprehod po travnikih in trobentice

Ko sem nazadnje šla sama na sprehod, sem videla, kako lepo rastejo zvončki in trobentice. Nisem jih hotela nabrati, to pa zaradi tega, ker sem želela to lepoto narave prikazati mojim otrokom. Moji otroci so še majhni in prepričana sem bila, da jih bom razveselila. Tako sem jih počakala pred šolo in ko so prišli v avto dala idejo, da gremo na en dolgi sprehod. Dan je bil res lep. 

Tako sem jih peljala na sprehod po travnikih, kjer so bile trobentice in zvončki. Imela sem prav. Ko so otroci videli trobentice in zvončke so bili navdušeni. Niso pa vedeli, da če pravilno pihneš v trobentico, ta zapiska. Tako sem imela za njih še eno presenečnje. Prosila sem sina naj mi da eno trobentico, da jim bom nekaj pokazala in presenetila. 

Otroci so čakali kaj bom naredila. Tako sem pihnila v trobentico in zaslišal se je prijetni pisk. Kako so me otroci gledali, kajti tega res niso pričakovali. Takoj eden na drugim so utrgali trobentice in poskušali pihati tako, da bi trobentica zapiskala. Nekaterim je celo uspelo. Druge pa sem seveda naučila. Sledilo je še eno presenečenje, ko sem jim rekla, da trobentico lahko pojedo. Vsi so me gledali in seveda prvi trobentice niso upali pojesti. 

Rekli so mi, da če jo pojem jaz, potem jo bodo tudi oni. Tako sem pojedla prvo trobentico in si utrgala še tri, da jih bom tudi pojedla. Videli so, da sem trobentico res pojedla in tako so se tudi oni opogumili in vsak je pojedel svojo trobentico. Tako smo se imeli res lepo. Otroci pa so se nekaj več naučili. In prav vesela sem, da imamo tako lepo naravo.