Kako vpliva osebna rast in kako se ta nikoli ne konča

Že od majhnega sem mislila, da se moram dokazovati in biti vedno povsod med boljšimi in se vključevati v vse možne aktivnosti. Z leti mi je to ostalo.

Skozi sem imela ta občutek dokazovanja, da moram vedno nekaj doseči, da bo v redu. Vse kar sem dosegala sem merila v rezultatih, uspehih, ozirala sem se na mnenja drugih in bila prepričana , da je to moja osebna rast, ki me bo izpopolnjevala. Zgodilo se mi je, da sem zelo zbolela, bila sem neskončno utrujena in v meni je bila občutna praznina. Ostala sem doma in nisem vedela kaj se mi je zgodilo, še huje pa je bilo, da si nisem znala pomagati. Obiskala sem svojega zdravnika in mu povedala, da se ne počutim živo, da se mi nekaj dogaja. Mogoče bi morala na kakšne preiskave. Poslal me je v laboratorij. Ko so vili izvidi narejeni me je poklical in mi rekel, da gre po njegovo za izgorelost in, da naj si najprej odpočijem in nato pričnem razmišljati o načinu mojega življenja. Ponudil mi je pomoč, pogovor s psihologom, če bom potrebovala.

Ko sem zapuščala ambulanto, se mi je zdelo, da se mi je podrl ves svet in da stojim sama v nekem breznu od koder ni izhoda. Kar nekaj dni sem prespala doma in nato sem spoznala, da osebna rast ne pomeni da delam več, ampak, da sem več. Začutila sem, da moram nekaj spremeniti in delati na sebi na drugi način. Spomnila sem se besed zdravnika, da se moram umirit in spremenila sem jutranji ritual. Vzela sem si čas zase in se umirila in pričela dan z umirjenim dihanjem. Seveda sem potrebovala čas in vse se je začelo z majhnimi koraki.

Opažala sem spremembe, ki sem jih pripisovala načinu odzivanja, naučila sem se poslušati in tudi molčati, kadar mi je ego govoril, da se oglasim. Vse to je bila osebna rast, ki sem jo doživljala drugače. Več o delavnicah in podpori najdete na zareksrece.si.