Zemlja za rože – nekaj odličnih nasvetov za začetnike

Če ste se odločili, da boste tudi vi v okolici svojega doma ali na balkonu, terasi ali morda v notranjih prostorih nasadili nekaj rož, je seveda čas, da v roke vzamete kakšen priročnik, v katerem so zapisana vsa navodila. Tudi to, kakšna zemlja za rože je potrebna in na kakšen način jo je treba pripraviti.

Izvedeli boste, da v resnici rože lahko razdelimo v tri osnovne skupine. To so enoletnice, čebulnice in trajnice. Kar se tiče same vzgoje, so zagotovo čebulnice najbolj preproste. Cvetijo v spomladanskem času in so stalnica na cvetličnih vrtovih. Le eno sezono pa preživijo letnice, zato jih je treba naslednjo pomlad ponovno zasaditi. Trajnice pa veljajo za vrsto rastlin, ki prav vsako zimo odmrejo, nato pa že spomladi iz korenin zraste nova rastlina.

 

Čebulnice v zemljo vtaknite čim prej

V primeru, če se odločite za saditev čebulnic, mora biti zemlja za rože ne prevel vlažna in ne zbita. Pomembno je tudi to, da takšno vrsto rastlin, ko jih prinesete iz trgovine oziroma vrtnarije, čim prej vtaknete v zemljo, ki je torej vnaprej pripravljena in seveda primerna. To lahko naredite jeseni ali pa zgodaj spomladi.

Ključno je, da zemlja za rože v tem primeru ne vsebuje nobenega plevela, zato ga pred sajenjem temeljito odstranite. Nato pa izkopljite luknjice, ki naj bo vsaj trikrat toliko globoka, kot je široka sama čebulica. Najbolje je, da čebulic ne postavite v ravno vrsto, temveč grudasto skupaj. Zasaditev bo takoj videti bolj naravna.

 

Najprimernejši čas za sajenje sadik je pomlad

Če se odločite za saditev sadik, je pomlad zagotovo najprimernejši čas oziroma tedaj, ko ni več nevarnosti za zmrzal. V tem primeru mora biti zemlja za rože dobro prekopana, prav tako je potrebno odstraniti prav ves plevel.

Z manjšo motiko v zemljo izkopljite nekoliko širšo ter globljo luknjico. Sadike nato postavite v jamice, do začetka stebla jih zasujte z zemljo.

 

Mezoterapija in pomlajen videz obraza

Pred kratkim sem izvedela, da v Sloveniji izvajajo nov postopek pomlajevanja obraza in dekolteja. Ta postopek se imenuje mezoterapija in jaz sem prvič slišala zanjo.

Po spletu sem se malo pozanimala, kaj to mezoterapija je in med iskanjem, sem ugotovila, da jo izvajajo tudi v salonu, kjer grem občasno na anticelulitno masažo. Ker uslužbenke v salonu že poznam, sem se kar zmenila, da pridem k Tjaši, ki izvaja tretmaje, na posvet.

Prišel je torek, ko sem bila naročena. Tjaša mi je še enkrat lepo razložila, kaj mezoterapija je, kako jo izvajajo, kakšne so lahko posledice in seveda kako pogosto jo je potrebno izvajati. Priznam, da sem bila malo razočarana, saj je cena tretmaja kar visoka. Postopek je pa priporočljivo opraviti najmanj med 5 in 7- krat, pa še nato svetujejo obisk dvakrat na pol leta. Pri mojih 65 letih in že rahlo nagubani in ostareli koži bi si privoščila kakšen tretma, ampak finančno bi to bil prevelik zalogaj. To sem tudi povedala svoji kozmetičarki, ki me je presenetila z odgovorom. Namreč, Tjaša mi je povedala, da je mezoterapija njihova zadnja pridobitev, in ker še ni tako znan, ravno ta mesec poteka akcija in ponujajo tretmaje 1+1 gratis. Kako mi je polepšala dan. Kar takoj sem se odločila, da si prvo terapijo kar privoščim za rojstni dan, ki bo že kmalu. Ker sem redna stranka, mi je Tjaša ponudila, da mi en kupon pripravi za naslednji mesec, za enega pa bom še napraskala v svojem šparovčku. Tako bom opravila 6 terapij in me prav zanima, kakšni bodo rezultati.

Vsa vesela sem čez 2 tedna, ko sem že opravila dva tretmaja, na svoj rojstni dan povabila svoje prijateljice. Vse so se čudile, kako mlajša zgledam in niso mogle verjeti, ko sem jim povedala, da je mezoterapija čudežna. Predstavila sem jim ta čudoviti postopek in povedala, da od sedaj naprej, hranim denar za naslednje terapije in upam, da bo še kdaj tako huda akcija.

Sprehod po dežju z dežniki

Naši otroci imajo polno energije in sigurno vsak dan potrebujejo en dolgi sprehod. Tako se jaz včasih sprehajam sama z otroki, včasih gremo vsi skupaj, včasih pa pokličem kakšno mamo, ko se poznamo in gremo na sprehod skupaj, da se otroci lahko poigrajo in imajo družbo.

Tokrat se je zjutraj pokazal sonček, tako da smo se mame dogovorile, da gremo na sprehod popoldan. Popoldan pa je začelo deževati. Tako nismo vedele, kaj naj naredimo, in ko smo se poklicale, smo se vseeno odločile, da gremo na sprehod v dežju in da bomo vzele dežnike. 

Dobile smo se v mestu, tako, da smo se vse do tja pripeljale z avti. Ko smo začeli hoditi, še ni tako deževalo, potem pa vedno bolj. Tako, da so nam dežniki še kako prav prišli. No, jaz sem bila mokra vseeno, ker je pihal veter in sem bila na tisti strani, da me je dobil dež. Prav nič se nisem obremenjevala, vsi smo uživali, posebej pa so uživali otroci po dežju, ker so lahko skakali po lužah.

Mene je začelo sicer malo zebsti, to pa samo zato, ker je pihalo in sem bila mokra. Glavno, da je bilo otrokom zanimivo in lahko vam povem, da so prišli domov dobre volje, razigrani in zvečer so popadali v postelje in zaspali. To otroci potrebujejo. Potrebujejo izkušnje, dolge sprehode v hribe in doline. Kratki sprehodi so zanje premalo, kajti imajo preveč energije.

Ko smo to videle, kako so otroci uživali, smo se dogovorile, da se bomo sigurno še sprehajale z njimi po dežju. Ko pa bo zapadel sneg, pa bo tudi zabavno.

Ko ne veste, kaj bi dali pod božično drevo so otroške ure lahko prekrasno darilo

Leto se hitro obrne in pride december, ko že vsi po tihem premišljujemo, kaj bomo kupili otrokom za darilo. Tako jih malo poslušamo, malo opazujemo, malo premišljujemo, kaj bi bilo dobro, da kupimo in otroške ure so lahko res lepo darilo za naše male nadobudneže. Sama sem prišla do te ideje, ko sem bila na železniški postaji, pa je deklici začelo nekaj zvoniti in javila se je preko ure. Bila sem presenečena, ker tega osebno še nisem videla.

Tako mi je ostalo v spominu, da ko sem prišla domov, sem šla gledat, koliko takšne otroške ure stanejo in videla, da so res ugodne. Tako sem takoj pomislila, da bi to lahko bilo prekrasno božično darilo za moje otroke, ki so bili stari 7 in 9 let. Oba bi lahko dobila takšne otroške ure in verjamem, da bi jih bila zelo vesela.

Še prej sem vprašala moža, kako dobre so te otroške ure in on je rekel, da naj jih kar naročim, on pa bo uredil ostalo, da bosta uri delali kot je potrebno. Vsa srečna sem naročila dve ure in bila vesela, ker sem rešila božična darila. Malo me je bilo sicer strah, da bosta pisala Božičku za druga darila, a hkrati sem vedela, da bosta tega darila še kako vesela.

Prišlo je božično jutro in darila so bila pod smrekico, otroške ure so čakale na njih dva, ena je bila roza in ena modra. Hkrati sta odpirala darila in začela kričati, da imata nove ure, šele čez nekaj časa sta opazila, da imata oba otroške ure, le da so različnih barv. Res sta bila vesela, veselje pa je bilo še večje, ko sva jima povedala, da je to ura z katero lahko kličeta in ko jih lahko drugi tudi kličejo nazaj. Darilo je bilo pravo in mami je bila srečna.

Pravilno izbrana maskara lahko naredi vaše oči lepe

Danes je lepota izpostavljena vsepovsod, ženske so postavljene pred izziv, ker morajo tekmovati v lepoti na vseh področjih. Jaz recimo vem zase, da mi pravilno izbrana maskara naredi lepe oči, druga ženska ve zase kaj drugega, tako se ženske potrudimo, da danes izgledamo čim lepše, tako doma, kot v službi ali pa na spletnih portalih.

Sama sem tudi rada lepa, sama zase vem, da je pri meni naj pomembnejše ličilo maskara, ker so moje oči na obrazu naj lepše če so namazane. Čisto drugače izgledam, če nimam namazanih oči, sedaj imam že prakso in se vsako jutro hitro namažem. Imela pa sem obdobje, ko je moja služba potekala od doma in takrat se nisem po navadi čisto nič ličila, še ko sem morala v trgovino na hitro se nisem nič naličila, vse dokler me ni srečala znanka, ki sem ji na obrazu videla, da je bila presenečena nad mojim videzom. Seveda mi ni bilo vseeno, tako sem predenj, sem odšla domov, zavila še v kozmetično trgovino, ker sem vedela, da je doma slaba maskara in če bi se hotela ponovno lepo naličiti se ne bi mogla. Ker sem bila malo razočarana sama nad seboj, da sem se resnično tako zapustila, sem kupila še par drugih izdelkov in ko sem prišla domov, sem šla ravno v kopalnico in prišla iz nje šele čez eno uro, nova in lepa stara jaz. Moje oči so spet imele tisti moj pogled, maskara je bila tista, ki je moje oči vedno lepo poudarila. 

Rada sem imela bolj naraven videz obraza, le oči so bile vedno bolj močno namazane, tako da pri meni je najvažnejša maskara v kozmetiki. Sedaj si tega ne bom več dovolila, da me vidijo ne namazano, ker to jaz nisem. Če ne drugo, je pri meni obvezna maskara, tega se še kako zavedam.

Skoraj nobena študentska postelja ni dobra v velikih primerih je to le kavč

Če se spomnite na svoje študentske sobe, potem se sigurno spominjate skromne sobe, postelja ni bila dobre kvalitete, skoraj povsod pa so kavči nadomestili postelje. Sam sem bil tako navajen spati na slabih ležiščih, dobra postelja je bila luksuz, ki v študentskih sobah ni bil možen. Kolikokrat sem moral spati na starih kavčih in polomljenih posteljah. Najbolj pa te moti to, da si moral za takšno sobo vsak mesec plačati visoko najemnino.

To so bila res leta, ko si se sprijaznil, takšna kot je bila postelja, takšno si sprejel, enostavno se nisi pritoževal. Saj ne bom rekel, da se nismo imeli lepo, tudi telo je bilo mlado in ni čutilo bolečin zaradi slabih postelj, a danes si ne predstavljam več, da bi spal na takšnih ležiščih. Ko pomislim nazaj, si rečem, da so to res bili lepi časi, a študentske so be in stanovanja bi morale biti lepše, postelja bi morala biti dobra in kvalitetna, ne pa da so bile po sobah slabe postelje, ponekod tudi kavči. 

Večji nadzor bi moral biti pri oddaji stanovanj za študente, se mi zdi, da se vsaka luknja lahko danes oddaja, študentje pa so primorani sprejeti takšne pogoje in tako živeti, ker drugače ne morejo. Sam sem srečen, da imam danes svoj dom in je moja postelja na kateri danes spim udobna, predvsem pa kvalitetna. Vem pa tudi, ko bo moj otrok šel študirat, da bom prvo preveril, kakšno ima posteljo. Pripravljen sem mu kupiti novo vzmetnico, da bo le postelja zanj dobra. Moji starši mene niso prav nič vprašali, kašna je moja soba, postelja, kajti dovolj ji je bilo to, da sobo imam. Niso bili časi, da bi se pritoževal, lahko si samo bil hvaležen, da si dobil sobo in lahko študiral.

Kvalitetne vzmetnice v hotelskih sobah lahko privabijo več gostov

Ste že kdaj rezervirali dopust v hotelu in so vas negativno presenetile vzmetnice v sobah, ker so bile tako slabe, stare, da ste slabo spali? Sam imam več izkušenj, kajti sem direktor in marsikdaj si moram rezervirati prenočišče, ker se v enem dnevu enostavno ne morem vrniti domov, ker je predaleč, ali pa mi več sestankov tega ne omogoči.

Včasih sem hotele izbiral po lepi lokaciji, opremljenosti, dobri hrani, potem pa sem imel nekaj slabih izkušenj z spanjem, ker so vzmetnice bile tako slabe, da danes izbiram hotele in apartmaje tako, da prvo vprašam za vzmetnice, če so dobre in dokaj nove. Ne morem si privoščiti hotela ali apartmaja, kjer so vzmetnice slabe, kajti moram se dobro in kvalitetno naspati, ker me po navadi drugi dan čaka naporno delo. 

Ko sem drugič rezerviral tak hotel, ki je imel slabe in stare vzmetnice in nisem skoraj nič spal, sem si rekel, da se tega ne grem več. Sedaj me ne zanimajo hoteli, ki se v vsej svoji lepoti svetijo na zunaj, ne zanimajo me hoteli, ki se hvalijo z prijaznostjo, moj klic za rezervacijo je drugačen od drugih, kajti prvo vprašanje je, če imajo dobre vzmetnice, nekateri se nasmejijo, a jim kar hitro z resnostjo dam vedeti, da me to resnično zanima in šele potem rezerviram prenočišče.

Za kaj bi človek plačal nekje prenočišče, če se ne naspiš zaradi tega, ker imajo slabe vzmetnice, že tako nočišča niso poceni, posebej, če imaš samo eno nočišče, potem pa še ne moreš spati. Več pozornosti bi morali dati na kvaliteto spanja, vsekakor se pri meni bolj odnesejo prenovljeni hoteli, ko nimam časa klicati po hotelih, po navadi izberem prenovljen hotel, kajti tam so vzmetnice še nove in ne poškodovane. Spanje je bistvenega pomena, da lahko kakovostno preživiš naslednji dan. 

Pogled na plovila in želja po morju

Vsako leto, ko gremo na dopust opazujem plovila in vedno dobim isti občutek, kako bi jaz živela na morju. Verjetno nisem edina, ki se tako počuti na morju, ker ima človek dopust, se sprosti, se zabava, mu je lepo, tako enostavno pozabi na probleme, opazuje plovila, kako plujejo po morju svobodno, potem ni nič čudnega, da si marsikdo želi, da bi tako živel.

Sama sem samotarka, rada sem sama in po navadi se zvečer na morju odpravim na sprehod, rada se sprehajam prav po marini, ker dobim ta morski dopustniški občutek, ko opazujem plovila in poslušam glasbo, ki prihaja iz različnih strani. Da bi imela željo po kakšni jadrnici ali čolnu, to pa nisem imela nikoli. Rada sem jih samo opazovala, kako se gibljejo po morju.

Še posebej so mi bili ljubi dnevi, ko se je pripravljalo k dežju, takrat sem se sprehodov še posebej veselila, ker sem opazovala naravo, plovila, ljudi, kako razburkano je morje in kako visoki so valovi. Narava ima svojo moč in v takšnih dnevih si to še bolj lahko doživel.

Tako so mi moji stalni sprehodi po marini, ob plaži prišli v navadi, plovila me zazibajo v lepe misli, morje me umiri, zvoki živali pa pričarajo nasmešek na obraz. Rada imam obalo in vse kar paše zraven. Tudi sprehodi pozimi so lepi, prav posebni, mogoče kdaj še lepši, kot pa sredi poletja, ker takrat ima narava spet svoje druge čare, takrat bolj opaziš sončne žarke, plovila ki čakajo poletje, mrzlo morje, ki je čisto kot biser. 

Včasih, ko v službi delam, si kdaj ukradem čas zase in na hitro pogledam kakšna plovila, ki me popeljejo na morje, tako dobim potrebno energijo za naprej, da lahko svojo delo opravljam naprej z veseljem, plovila, morje in sonce, to je moje veselje, to je kar me osreči in prikrade nasmeh na obraz. 

Moj otrok obožuje suhe fige

Nikoli si nisem mislila, da bom v trgovini imela probleme, da otrok ne vidi suhe fige, ker jih ne smem kupiti, vendarle po navadi starši imamo problem z sladkarijami, no pri nas ni tako, pri nas imamo problem, ker moj otrok obožuje suhe fige in kjerkoli jih vidi bi pojedel čisto vse. 

Če pomislim nazaj, kako se je moj sin navadil jesti suhe fige, je prav zanimivo, da jih je okusil na morju in mu pravzaprav sploh niso bile všeč. Potem pa je enkrat prišel na morju en sosed in imel domače in jih nam podaril, da pa le naj okusimo domače suhe fige. Jaz se takrat z sinom sploh nisem obremenjevala, videla sicer sem, da je eno figo vzel. Kasneje, ko je sosed odšel, pa sem videla da je posodica prazna. Bila sem presenečena in vprašala, kdo jih je pojedel, pa je rekel sin, da on. 

Bila sem malo presenečena, ker sem mislila, da jih ne mara, a on je rekel ,da boljše stvari še nikoli ni jedel. Takrat nam je sosed suhe fige prinesel še za domov, ker je videl, kako jih sin obožuje in nihče se jih sploh ni smel dotakniti, ker jih je imel samo zase. Potem pa se je začelo, vsak obisk v trgovini je pri nas izgledal tako, da je sin direktno letel k sadju in iskal suhe fige, po navadi so jih trgovine vedno imele in vedno je en paket pristal v vozičku. Sprva se mi je zdelo smešno in simpatično, kasneje pa sem videla to že kot problem, kajti vedela sem da poje preveč fig.

Zdaj najraje hodim v trgovino sama, ker tako vem, da se mi ne bo potrebno kregati za suhe fige, ker drugače bi jih sin hotel imeti. Nekateri starši hodijo sami v trgovino zaradi sladkarij, jaz pa zaradi tega, ker nočem da pristanejo suhe fige v košari, ker jih je doma že dosti.

Športne dokolenke in hribi

Kot otrok sem vedno hodila v hribe z starši, kasneje pa mi je šolanje in študentsko delo vzelo preveč časa, da bi lahko hodila, pa tudi volje nisem imela. Takrat kot otrok, smo hodili v hribe še čisto sprošeno, nismo imeli toliko opreme, kot je danes, športne dokolenke na primer sploh nismo poznali, danes pa predenj greš v hribe, moraš prvo poskrbeti za to, da se pozanimaš kaj vse potrebuješ.

Res mi je bilo zanimivo, da sem na najvišji vrh v Sloveniji Triglav prišla v bombažni majici, bombažni kratki majici in navadnih supergah. Danes se res čudim, kako je bilo včasih to enostavno. Nisem imela nobenih vrvi, čelad, tudi športne dokolenke nisem poznala, imela sem obute navadne nogavice, ki sem jih zjutraj vzela iz predala, pač ene izmed mnogih nogavic, ki so bile tam.

Danes pa si skoraj ne upam na tako dolgi pohod, prvo me spreleti, kaj vse moram vzeti z seboj in seveda fizična pripravljenost je lahko velik problem. Še kako dobro se spominjam poti in se zavedam, da pot ni lahka, niti kratka, se kar vleče ure in ure. Vendar vidim, da bi rada še enkrat stala na najvišji gori v Sloveniji. Zato sem se začela počasi pripravljati, kupila sem si športna oblačila, športne dokolenke in pravilno planinsko obutev. Začela sem hoditi na manjše vrhove, da se navadim, da dobim kondicijo in tako vidim, če bi zmogla. 

Kar hitro sem spoznala, da novejša športna oprema še kako prija v hribih, ne predstavljam si, da imam danes obute navadne nogavice in ne športne dokolenke, tudi to ne, da grem v navadnih supergah, ker vem kako zelo bi me boleli gležnji in nohti, pa še poškodovala bi se lahko veliko hitreje. 

Moja strast so hribi. To se ugotovila, spominjamo me na mladost, razlika je le ta, da danes imam profesionalno obutev, športne dokolenke in pravilno izbrana oblačila, moje srce pa je isto.