Nekaj časa sem se spraševala, ali so vse te lepotne terapije res vredne svojega slovesa. Nikoli nisem bila pretirano zahtevna glede kože – osnovna nega, malo seruma, krema in to je bilo to. Potem pa sem pred letom dni opazila, da moja koža izgublja sijaj, postaja suha in utrujena. Takrat sem prvič slišala za mezoterapijo.

Sprva sem bila skeptična. Zvenelo je preveč strokovno, skoraj medicinsko, da bi bilo le za nego kože. A ko sem prebrala, da gre za postopek, kjer se v kožo z majhnimi vbodi vnašajo vitamini, hialuronska kislina in druge hranilne snovi, me je začelo zanimati. Koža se s tem dobesedno nahrani od znotraj. Odločila sem se, da poskusim – brez pričakovanj, a z upanjem, da bo mezoterapija naredila razliko.

Sam postopek me je presenetil. Ni bil boleč, le rahlo neprijeten. Kozmetičarka je razložila vsak korak – od čiščenja kože do nanosov in mikrovbodov. Po tretmaju je bila koža nekoliko rdeča, a že naslednji dan sem opazila, da je postala mehkejša in bolj napeta. Po nekaj dneh pa sem začela opažati pravi učinek – tisti naravni sijaj, ki sem ga pogrešala. Mezoterapija je očitno delovala.

Ker sem želela, da rezultat ostane, sem tretma ponovila čez nekaj tednov. Zdaj ga obiskujem redno, približno enkrat na dva meseca. Koža se mi zahvaljuje – videti je bolj spočita, elastična in enakomernega tena. Mezoterapija je zame postala ne le del lepotne rutine, ampak tudi trenutek skrbi zase.

Všeč mi je, da ne gre za drastičen poseg, ampak za naravno spodbudo kože, da sama dela bolje. Brez filtrov, brez trikov, le zdrav videz, ki pride od znotraj. Danes, ko mi kdo reče, da izgledam spočita, se nasmehnem in pomislim, da mogoče mezoterapija res ni samo modna muha, ampak nekaj, kar deluje.

Če bi morala povzeti svojo izkušnjo – mezoterapija mi ni spremenila obraza, ampak občutek v njem. In to šteje največ.